Drobni slavec po germiči
Skače, hrane si iskaje,
Za merčesi in červiči,
Ki po drevji so naj raje.
Blizu zraven na drevesi
Vrabec sit ga opazuje,
Kak se trudi za merčesi,
In sočutno ga miluje.
Slednjič sklene mu pomoči,
In mu nauk dober dati,
Torej z verha k njemu skoči,
Jame ga podučevati:
„Slavec, bratec mi predragi,
Videl sem te se truditi,
Videl sem, kak v potni sragi
Moraš hrane si dobiti.
Toraj uči se od mene,
Kar ti pravim, stvori tudi:
Pusti gozde tu zelene
In podaj se tja mej ljudi.
Pojdi k hišam tja prebivat
In zapusti te germiče,
Pojdi hrano dobro vživat
In odvadi te se piče.
Kaj koristi pesen mila
Tebi tukaj v tihi hosti,
Kjer stvari nij, da čudila
Bi se glasu in sladkosti?
Tam pa bodo vsi stermeli
Nad krasoto pesni tvoje,
In povsod ti hvalo peli;
Slušaj toraj svete moje!
Saj še meni, ki ne pojem,
Dosti hrane dobre dajo,
Moško hodim ko po svojem,
Stari, mladi me poznajo.“
Drobni slavec pa mu pravi:
„„Res znaš dobro svetovati,
Ali jaz po tvoji glavi
Nijsem v stani se ravnati.
Jaz sem zadovoljen z malim,
Toraj bom ostal pri svojem,
Petjem tudi se ne hvalim,
In za čast nikdar ne pojem.
To mi je pa davno znano,
Da se za-me svet ne zmeni:
Nizko le je poštovano
In visoko v mali ceni.““