„Oj, hvalo bogu, da končan
Že jutri bode boj strašan,
Da vendar cesar sklene mir,
Ki spet odperl bo sreče vir.
Domov se vernil bom vesel,
Priserčno mater bom objel,
Ki vem, da čaka me teško,
Al misli že, da me ne bo.“
Tako vojak mlad govori,
Tolaži se o polnoči,
Ko luna sije na polje,
Na kterem trupla kervave.
„„Nebeski bog daj, da končan
Že jutri bode boj strašan,
Da ljubi sin se verne spet,
Ki ločena že pet sva let.
Ti milostljivo varuj ga,
Da bridki meč ne vdari ga,
Saj blazega serca je bil,
Lepo me v starosti redil.““
Tako še mati govori
In sklenjene roke derži,
Ko luna sije nad vasjo,
Kjer vse počiva že sladko.
Prisveti kmalu beli dan
In boj strašan je res končan:
Sin, mati sta se tam sešla,
Kjer poneha ločitev vsa.