Velika kdaj je ščuka
Svoj potok izgrešila,
V tomunu se globokem
Naenkrat izgubila.
Če v njem sme prebivati,
Nikogar nij prašala;
In vajena vladati,
Kar derzno je vladala.
Požrešna ribic malih
Dokaj je tu požerla,
In večje so zbežale,
Boječe se nje gerla.
Pogoltnila je bila
Rib malih prej kardela,
A slednjič tudi sama
Na ternek se je vjela.
K tomunu pride ribič
In vado ribe vabi,
Kar vado gladna ščuka,
Ž njo ternek koj zagrabi.
Nekdo pa mi je rekel:
Da časi prav enaka
Godi se velikaši,
Ki strah so siromaka.