Na skali visoki
Leže razvaline,
Krog nje so globoki
Propadi, temine.
Tu nekdaj je bival
Graščak imeniten,
Veselje je vžival,
Grad zidal kamniten.
Kje zdaj pa bogati
Graščak še stanuje?
Kje dnevi so zlati,
Ki vžival jih tu je?
Zdaj kača tu biva
Gad progasti lazi,
V razpoke se skriva,
Ko veter ga mrazi.
Kje zdaj so drevesa,
Ki sad so rodila?
Glej, nij več peresa,
So debla segnjila.
Kje zdaj so cvetice,
Ki tu so cvetele?
Vpognile glavice,
Za zmer so zvenele.
Kje gozd je zeleni,
Ki v njem so skakali
Preberzi jeleni,
Ki so jih streljali?
Oj, gozd so končali,
Zbežale zverine,
Glej, nij je živali,
Puste so pečine!
Kje lepi so verti,
Ki tukaj so bili?
V puščavo poderti
So se spremenili.
Kje vir je sreberni,
Ki vil se je tukaj?
Okrog se oberni,
Suho je ondukaj!
Kje tice so mile,
Ki sladko so pele?
Za tu so vtihnile,
Drugam so zletele.
Oj, vse je minulo,
Oj, vse je nehalo,
Zidovje razsulo,
Veselje zbežalo!
Same razvaline
V spomin so ostale,
Da zemsko vse mine,
Zmer bodo kazale!