Svetega Mihela bil je dan, Ko seboj je oča vzel Janezeka na domači vert, Kjer bi kazal mu dreves in tert,
Ki jih je sadil še mlad In doživel zdaj njih sad. Sinek umni pa vesel Skače zdaj na to, zdaj ono stran
In pobira sadje zrelo, Ki ležalo je po tleh; Sladek se mu dela smeh, Ker na drevji ga viselo
Zraven še je vse polno. Kar zagleda jabolko lepo, Da, naj lepše to je bilo, Pisano rumeno in rudeče,
Kar nabral jih je v torilo; „To očetu nesem!“ pošepeče; In k očetu že skaklja, Govoreč mu je poda:
„Oča ljubi, tu imate, Jabolko naj lepše, glejte, Boljšega pač ne poznate, Le pokusite in jejte!“
Oča vzemši je prekolje, Pogled studen se odkrije: Znotraj vse je gnjilo že! „Oča, oj, to nij naj bolje,
To še jesti se ne sme, Naj nevredno le segnjije!“ Glavo sin tresoč zdaj de. Oča pa mu resen pravi:
„„Janezek, to jabolko pogledi! Nauk lep ti v njem tiči, Pameti ga svoje dni: Kot je gnjilo to po sredi,
Da-si zunaj je vabljivo, Človek, glej, hinavski je enak, Zunaj dober ves je in krotak, Govoreč na dušo živo;
Ali v serci je drugačen, Zavidljiv, sebičen, spačen, Dobremu človeku studen, Naj bo še tako priljuden.
Varuj se mi tak postati, Studnejšega nema svet; Nikdar ondi se ne brati, Kjer hinavcev najdeš sled.
Kakor si, tako se kaži, In nikoli se ne laži.““ Janezek zapomeni vodilo, Ki je daje jabolko mu gnjilo
Svetega Mihela dne; Vtisne si globoko je v serce.
Cookies on Poetry Cove