Zaslišal sem povelje: Stoj, na peti!
Zelo nevarni ravno zdaj so časi,
O mladih pevcih se le tožba glasi;
Saj se brez petja lehko da živeti.
In če jo pesnik tudi zna zadeti,
Njegova pesen poje se po vasi,
Ime njegovo slave venec krasi,
Nesrečen skorej vselej je na sveti.
Spolniti hotel sem ostro povelje:
Zatreti večno v persih pevske sanje,
Vmoriti vse po petji vroče želje.
A prazno bilo je prizadevanje,
Ker v serci se za petje mi veselje
Budi močneje, kakor dni nekdanje.