„Zakaj si vsa temna nocoj?“
Popotnik kdaj je noči tožil,
Ko se povračal v kraj je svoj,
Ker pas je zlatom si obložil,
„Usmiljenja ti ne poznaš,
Ker luči potniku ne daš,
Ki tvoji upal je dobroti,
Da boš svetila mu na poti.“
„Glej, daleč še domov imam,
Odpri oči mi vendar svoje,
In skozi gozd se zdaj podam
Ponočine nevajen hoje;
Ne bodi terdoserčna vsaj,
Razsvetli mi nevarni kraj,
Dajal ti bodem hvalo živo,
Usmili se me dobrotljivo!“
Tako prosivši dalje gre
In v černi gozd se že zavije,
A noč ne zapodi teme
In zvezd nobena ne posije;
Na čelu kaplja, v persih strah,
Korači v gozdu tih in plah,
In jezen pride k svoji vasi
Po dolgem in nevarnem časi.
Ko v družbi hoče drugi dan
Zaničevati noč sovražno,
Kar stopi vmes nekdo prašan
In pravi mu novico važno:
Da roparji so nekoga,
Ko luna je iz-za gora
Prišla, to noč pred gozdom vbili,
Ki so na poti ga spazili.