Kako si vendar lep, pomladni dan!
Dolina, gora vsa zelena,
Blišči se v solnci pozlačena,
In v vejah pevcev krilatih zbor glasan
Sladko prepeva,
Da krog odmeva;
Visoko se vije v sinje nebo
Drobni škerjanec,
Stari moj znanec,
In gleda zemljo novo;
Iz nje pa tisoč in tisoč rožic vstaja,
Ki mehki dih pomladni jih maja,
Metulj vesel okolo njih raja;
Iz cvetija duh sladak
Razširja se v čisti zrak;
Oko nad lepoto stermi,
Na uho petje doni,
A jezik moj – molči.
Pozabi, serce,
Zdaj svoje gorje,
In vživaj lepega dne!