Nocoj so zimo pokopali,
Ki so čertili jo povsod,
In nijso po nji žalovali,
Kot za merličem sploh drugod.
Vetrovi štirje so nosili,
Mraz oster spremil jo je le,
Sin njen pa v belem oblačili
Za njo je lil svetle solze.
Na sever truma je hitela,
Doma si grob svoj vsak želi,
Njo sreča je le-ta zadela;
Luč ji svetila je noči.
Na tla so ondi tiho deli
V leden jo grob še čisto nov,
Vetrovi ji v slovo zapeli
In odleteli so domov.
Njen duh o nočni pozni uri,
Ko grob svoj mertvec zapusti,
Prodre sicer še groba duri,
A nikdo se ga ne boji.