Pogledi okrog široko polje,
V njem seme plodilno leži zdaj skrito,
Ko solnce pošlje žarke gorke,
Zeleno iz njega bo vstalo žito.
Glej, persi polne so moje kalij,
Ki pesni bi krasne rodile,
Kaj skrivaš mi solnce svojih očij,
Da bi neusmiljeno se zamorile?
Bogatil bi z njimi slovstvo lehko,
Ki ima še jako prazno predalo,
Ime bi stvorile moje svetlo,
In tebi prepevale čast in hvalo.
Izbudi mi toraj iz serca
Neumerljivih pesnij studenec,
Ki bodo sladka radost sveta,
In bodo obema vile venec.
Al kaj ti vendar jaz govorim,
Nij mari ti slave izguba;
Gotovo ljubezen pa tvojo dobim,
Če ti domovina je ljuba.