Podobo dala zemlji ti si raja,
Cvetoča Vesna, čuj zato pozdrave,
Ki ti done od daljne sem širjave;
K življenji novemu natvora vstaja.
V občutkih sladkih se serce opaja
Kot rože v rosi, padli iz višave.
Otožnost ne teži serca ni glave,
Mladost in up veseljem me navdaja.
O večni pomladi se tu nam sanje,
Kjer nas terpljenje in nadloga bije,
Dokler ne gremo spavat smertno spanje.
A onstran groba pomlad rajska sije,
Duha oklepov odneha vezanje,
Serce pije radosti harmonije.