Plavaj, plavaj, barka moja,
Kamor žene te vihar!
Vesla so razbita tvoja,
Vgasnil ti je zvezde žar.
Nij se treba skale bati,
Ki pod morjem ti grozi,
Ni v oblast vetrovom dati,
Ki te v morje potopi.
Kaj brodnik čem jaz ubogi,
Ako dalje še vesljam?
Vedno v večji sem nadlogi
In rešenja ne poznam.
Sladka vera mi je vzeta,
Da se bo vpokojil svet;
Da ljubezen bode sveta
Vse ljudi objela spet.
Oj, vetrovi, le bučijte,
Ne boji se več serce;
Le valove razdražijte,
Naj mi barko potope!