„Kako postal je prazen kraj,
Kje pevci so ostali?
Oj, sestra, ti je znano kaj,
Zakaj so obmolčali?“
„„Ne čudi se, jaz ti povem,
Da se glasu ne čuje;
Postal naš log je tih in nem,
Ker pevcev ne poštuje.
Lastniki, needini vsi,
Smešne pišo postave,
Kar enemu se dobro zdi,
Pa nij za druge glave.
Škerjanec enim nij bil všeč,
Ker sveto se glasil je,
In slavec pa, oj, strašna reč!
Ljubezni se topil je!
Sovražen kosu bil je vsak,
Ker grajal je slabosti,
Nobeden sploh pa nij bil tak,
Da vsem bi vstrezal dosti.
Le malo pevcev je bilo,
Še teh spoznali nijso;
Zatorej je prišlo tako,
Da potihnili vsi so.““
„Oj, čudni res se meni zde
Ti pesniki slovenski,
Po kratkem petji obmolče,
Dolenjski in gorenjski.“
„„Bolj čudni zde se meni pa
Sodniki vladajoči,
Ker jim je proti, kar nij za;
Umetnost jim ne loči!““