Ovco vkradel je iz hleva
Volk požrešni kmetu bil,
Tretjega ž njo čakal dneva
In nazaj jo pridervil.
„Ovco to sem našel v hosti,“
Kmetu zvit ležnjivec de,
„Varuh čed ne čuva dosti,
Ker živali se gube.
Kaj zaspanca še terpite,
Ki vam kropa vreden nij;
Z doma rajši ga spodite,
Naj drugje, če hoče, spi.
V službo pa se jaz postavim,
Saj ne vživam več mesa,
Vso požrešno zver podavim,
Ki loti se kdaj ovca.
In ko svojega jaz brata
V škodi vaši kdaj dobim,
K hiši ga pripeljem tata,
Po dolžnosti vse stvorim.“
Prevariti kmet se dal je,
Da hinavcu je verjel;
Zvestega pesa pognal je,
Varuha volka si vzel.
Pervi teden zvesto dela
In pastir ga rad ima,
Hvala mu je koj donela,
Da pesa preseza dva.
Drugi teden spet prižene
In s pastirjem v log dospe,
Pa ko blisek iz zelene
Šume roj volkov privre.
Ovce urno so pobrali,
Z njimi v hosto vsi teko;
Varuh sam je sred derhali,
Komu čudno zdi se to?
Kmetič pa mi sam je pravil,
Da zmenili so se prej;
Zraven mi je še pristavil:
„Komu upaš, vsikdar glej!“