„Oj, mati, več ne govorijte,
Da srečen jaz ne bom nikdar,
Ker vi od nekedaj terpite,
Odkar vam sije solnčni žar.
Ljudje me bodo sovražili,
Naj ljubim še tako krepost;
Solz mojih se nikdo ne vsmili,
Povsodi spremlja me bridkost.
Ko bom govoril jim resnico,
Kateri ljubljenec bom zvest,
In sveto hvalil jim pravico,
Dvigali nad-me bodo pest.
Oh, mati, mati, solza, glejte!
V oko mi sili, strah v serce;
Vi, ljuba mati, še povejte,
Če bom prenašal to gorje?“
„„Ko glavo nosil boš otožno,
Spominjaj mene se, moj sin!
Ohrani serce vsaj pobožno,
Ko žge te ogenj bolečin.
Ko druge videl boš terpeti,
Pomagaj v moči, sin jim moj!
Nikomu zla ne smeš želeti,
Ker človek slednji brat je tvoj.
Ne boš se bahal v srebri v zlati,
Le serce blago in krepost,
Kar ti zapušča tvoja mati,
Edino boš imel lastnost.
Ljubezen do človeštva hrani,
Ko up tvoj bo majal vihar;
Pošten in blag, moj sin, ostani,
Če srečen prav ne boš nikdar!““