Nekedaj prepir imela Noč in dan sta mej sabo; Da en sam bi, sta hotela, Vladal čas nad vso zemljo.
Beli dan je temni noči Ostro bil tako dejal: „Noč, za vselej ti se loči, Da bom vedno jaz svetal.
Žezlo meni se spodobi, Sama vidiš in spoznaš; Da te serd moj ne vgonobi, Glej, da berž slovo mi daš.
Zlato solnce, oko moje, Gleda ves stermeči svet, Vse mi hvalne pesni poje, Kedar pridem, idem spet.
Usehnile bi rastline, Vse postalo bi mertvo, Zemlje plod vesoljne mine, Če zatisnem jaz oko.
‚Svitaj beli dan!‘ že glasno Rano mi okrog doni; Ko slovo jemljem začasno, Pa vse krog se žalosti.“
Temna noč odgovorila Dnevu je besede te: „„Nij ga tvojih del števila, Čast in hvala tebi gre.
Prazna pa so dela tvoja, Ako dam slovo ti jaz, Svet imel ne bo pokoja, Klel te jezen bo v obraz.
Kaj terpinu bo početi, Kdo mu bode brisal znoj, Ko zefir poneha veti, Ki je spremljevalec moj?
Kje popotnik bi se vstavljal, Da moči bi zbiral spet, Če me več ne bo pozdravljal, Ker bo v svitu vednem svet?
Vse umerle bi rastline, Ko bi vzela jaz jim hlad; Ž njimi vsa žival pogine, Cvet neha, život in sad.““
Čul besede beli dan je, Šle so mu do dna serca, Obudi se v njem kesanje, Noči tak odgovor da:
„Ljuba noč, nikar ne hodi Ti od mene, oj, nikar; Z mano ti kraljica bodi, S tabo jaz naj bom vladar!
Jaz brez tebe, ti brez mene, To mogoče biti nij; Nič naj naju ne razžene, Dokler svet se krog verti.“
Noč in dan sta se objela, V zvezo dala si roko; Noč je lehno odletela, Gledal dan je skoz nebo.
Cookies on Poetry Cove