V mesto kmetič se odpravi,
Ravno bil je sejmski dan,
Kar mej potom pa se vstavi,
Prej ko ima iti v stran,
Kakor vsak, ki vgleda kaj,
Česar nij poznal dozdaj.
Hiša tu pred njim je stala,
Kakor nema kdaj je vas,
Ta mu je zelo dopala,
Zraven verta čudni kras;
„Take nij pri nas cerkve!“
Sam pri sebi tiho de.
„Oj, kako pač srečen svet je,“
Teškim sercem govori,
„Tako v last mu je imetje
In vesel ko tič živi;
Kmet pa dela noč in dan,
Zraven je zaničevan.“
„Da že v raji sem, bi menil,
Ko imel bi jaz le-to,
In drugače vse bi cenil,
Kar pri tem pač nij tako;
Pustil bi motiko, plug,
In postal bi človek drug.“
Takih mislij krene s poti;
Ki mimo gre drugikrat,
Nij sledu več o krasoti;
„Oj, sežgani vendar tat!“
Beseduje ves zavzet,
„Oj, nesrečni, vbogi svet!“
Kjer pred nekaj dnij stermelo
Zavidljivo je oko,
Vse domovje je zgorelo;
De potem briseč solzo:
„Kmet ostanem vedno rad,
Pridne so roke zaklad.“