Ko bil stvaril stvarnik je človeka,
Mislil je, kedo bi ga učil,
H komu naj neveden se zateka,
Da pomoči v svetu bi dobil?
Kmalu sklene pa v modrosti svoji
In slovesno govori tako:
„Človek, glej, nauki jasni moji
Naj v natvori vedno se bero.
Nji človeka vkazal sem učiti,
Kje je prava, kje je kriva pot,
In v terpljenji sladko ga tešiti,
Kazati mu vir nesrečnih zmot.
Njo poslušaj, mojo učenico,
Sveta naj ti bo in nauk nje;
Nji podelil moč sem in pravico,
Kdor jo zaničuje, mu gorje!“