Na planine, na planine
Vedno žene me serce;
Gledal z jasne visočine
Kras slovenske bi zemlje.
Lepšega nikjer nij kraja,
Kakor kraj je verh planin,
Vselej radost me obhaja,
Ko se na-nj budi spomin.
Enkrat le še na višave
Rad vesel bi se podal,
Da krasoto bi narave,
Zemlje naše izpoznal.
Bliže bil bi tamkej neba,
Ki ga prosil bi gorko:
Česar je narodu treba,
Ti podeli mu ljubo!
Na planine, na planine!
Tam je moj očetov dom;
Radost moja ste, višine,
Ljubil sem vas in vas bom.
Enkrat tam bi pel še glasno,
Kakor pel sem nekedaj;
Bolj nebo je tamkej jasno,
Gledal bi planinski raj.
Na planinah je veselje,
Srečen s čedo je pastir;
Ve, gore, ste moje želje,
Saj pri vas le biva mir;
Šega, noša je domača,
Rod še dobrega serca;
Svoje si na prid obrača,
Tuje v čislih pa ima.
Na planinah mir in srečo
Našlo moje bi serce,
Željo imam to naj večjo,
Druge nemam več želje.
Oj, prijazne ve višine,
Potlej naj ne pridem z vas;
Na planine, na planine,
Dokler dan mi še je čas!