Življenje tvoje, oča, je končano!
Bilo je kratko tvojih dnij število,
Še v teh veselja nij ti bilo dano,
Sadu ti malo upanje rodilo;
Serce pa moško tvoje neprestano
Gorja, terpljenja pezo je nosilo;
Oj, srečen ta, ki hrani vero živo
In upanje, ko ti, neomahljivo.
Vladar osode, ki naj bolje hoče,
In modro po vesoljnosti kraljuje,
Poslal je angelja, da srage vroče
Terpljenja ti obriše in daruje
Zmagalni venec sreče nevenoče;
Naredbe višje človek naj poštuje,
Zato molče na grob naj solza pade,
Kot rosa večerna na rože mlade.
Zagrebla perstijo te je lopata,
A duša tvoja se nad zvezde spela;
Saj smert odpre nam le rešilna vrata,
In popelja utrujenca od dela,
Onstrani groba, kjer je hiša zlata,
V kateri sreča njega bo objela,
Ki je, ko ti, premagal težo bojno,
Svetilo tamkej bo mu solnce trojno.
V Gospodu tvoja duša zdaj počiva
In ve, da nično vse je tu na sveti,
Le ona vekomaj neumerljiva;
Sejati mora pa, kdor hoče žeti,
Kjer nij semena, prazna bode njiva;
Naj dela, kdor plačilo če prejeti;
Oj, srečen ti, skerbno si dan porabil,
Gospod plačila ti ne bo pozabil.
Prestal, mornar, togoto si viharno,
Milejše zvezde so ti zabliščale,
Priplula barka ti je v stajo varno,
Nij treba bati več se zle ti skale;
Miru nad tabo zvezda sije žarno,
Megle zmotnjav, skušnjav so izbežale;
Sladak mu kraj je tihega pokoja,
Kogar utrudila je teška hoja.