Oj, rad se podajam
V dolino ljubo,
Pa rajši zahajam
Na stermo goro.
Od tukaj v daljavo
Pogled se odpre,
Ozračje pa zdravo
Prijetno mi je.
Le nekaj mi vliva
V veselje grenkost,
Ker v serce poriva
Brat bratu že ost.
Tam vidim, otroka
Nihče ne pozna,
Sirota se joka
Sam sredi sveta.
In kamor se koli
Ozira oko,
Povsodi je boli,
Izdihov polno.
Ta zemlja dolina
Zares je solza,
In sreča terpina
Nij tukaj doma.
Zato, ko v višavi
Prijazni stojim,
In zrem po daljavi,
Zdihujem, želim:
„Da zrastel verh gore
Bi tja do neba,
Da v svit šel bi zore
Iz teme sveta!“