„No, kam pa ti jo mahaš, brate,“
Dejal je volk medvedu,
„Povabljen menda nijsi v svate
K bogatemu sosedu?
Postoj! se bova kaj zmenila,
Saj dolgo nijsva se dobila.“
„„Začul sem,““ medved volku pravi,
„„Da so teške bučele,
Dišale so zelo mi davi
In vabit me letele;
Zato pobrat sedaj grem davek,
Kar moj naj ljubši je opravek.““
Za bukvijo pa lovec stal je,
Ustrelil kosmatina,
Mej tem jo volk ubral je
In mislil si mercina:
„Kedor namen če izpeljati,
Ta mora paziti, molčati.“