„Ljuba mati, kam se hočem deti? Upa žar mi je zatonil ves; Dalje meni je teško živeti, Da sem šel mej svet, me peče kes.
Truden sem brezkončnega terpljenja, In pokoja si želi serce, Nij ga v njem več najti hrepenenja, Mertve v njem nekdanje so želje.
Svetu nemam jaz ničesa dati, Meni podeliti več ne svet; Kaj je mene bilo treba, mati, Da že mlad terpel bom versto let?
Nij zadosti, da že vi terpite, Da okove teške nosi brat? Delež vaš solze so vedno lite In nesreči jaz sem ljubljen svat.
Krasen nauk ste mi res dajali, In po njem sem se vestno ravnal, Pa ljudje me nijso izpoznali, In tako povsod sem sam ostal.
Dobro, slabo nema več razločka, Skoraj zlo velja za dobro že; Nama več nij, mati, pripomočka, Več tolažbe verhu vse zemlje!“
„„Ne, moj sin, preostra je beseda, V dno serca me reže kakor meč; Še nad nama dober oča gleda, Kteri ne daje gorja preveč.
Glej, mladost že vidno tvoja vene, Kot v jeseni merzli rožni kras; Lepši čas še tebi se odklene, Pravi notranji mi sveti glas.
Oh, odpri serce, odpri iz nova, Da razjasniš si obraz teman; Bodi mož in sreča je gotova, Ne odide ti plačilni dan.““
Cookies on Poetry Cove