Legénda

Po zemlji potoval Gospod, Z njim sveti Peter je povsod, Da sta ljudi izpoznavala In dobrim v stiskah pomagala.

Popoludne poletni čas Prišla sta nekdaj v malo vas; Utrujena zelo sta bila, Ker sta ves ljubi dan hodila.

Prosila sta povsod lepo, Prosila sta povsod gorko: Da nja bi tel kedo sprejeti In gostoljubno v hišo vzeti.

Naprej sta šla iskat molče, Kakor nedolžno jagnje gre, In prideta po kratki poti Do zadnje koče na samoti.

Kaj je početi potlej še, Če zadnja koča ne sprejme? Stopila va-njo sta boječa, Postrežbe milo sta proseča.

Tekoj nja mož je star sprejel, Ponudil njima klop vesel, Ki berž jo žena pregernila, Da tujca bi si bolj počila.

K ognjišči potlej pohiti In piše, piše, izbudi Žerjavico, v pepelu spečo, Stvori s terskami plamenečo.

Mož zelišč naglo je nabral, Mesa je kosec zraven dal, Ki bil za praznike samo je; Oprano v vrelo del vodo je.

Da ona pa pripravi jed, Gre mož k popotnikoma spet, In z njima vljudno beseduje, Na moč oba razveseljuje.

Ko so pripravljene jedi, Pa ona sopet prihiti, Pogerne mizo, jo popravi, Pod krajšo nogo kaj postavi.

Zdaj dene razen sad na pert, Ki ga rodil domač je vert, In kruha, sira še pridruži, Da gladni par se bolj posluži.

Potem postavi verč persten, Ki blaga polni ga jesen; Popotniku je vina treba, Kot roži hladne rose neba.

Jedij je polna miza vsa, In tudi sadja žlahtnega, Ne manjka kaplje oživilne In tudi ne jedi krepilne.

Oj, vince točijo sladko, Veseli gostje ga pijo; Prav z voljo dobro in vesela Mož, žena strežbo sta prevzela.

Glej, čudo, čudo, kaj je to! Točili vince so sladko, A vedno polno je v posodi, Nihče pritakat pa ne hodi.

Ustrašita se zlo oba In prosita lepo moža, Naj bi dobrostno odpustila, Ker slaba je postrežba bila.

Zaklati gos edino še Prestrašena vsa žena če; A gosta nijsta dopustila, Da zarad ju bi kri se lila.

Potem pa Kristus de tako: „Ne strašita se pred meno, Le vas to kazen bo zadela, Ki naju trudnih nij sprejela.

Le zapustita kočo, kraj, In naju spremita sedaj, Na goro idemo visoko, Od koder vidi se široko.“

Ko pa na goro so prišli, Obernejo nazaj oči, In voda, glej, vso vas pokriva, Le ene koče ne zaliva.

Uboga koča naenkrat Postane božji hram, ves zlat, In tla iz marmeljna so, vrata Izdolbljena in streha zlata.

Gospod ljubo spregovori: „Oj, starec, žena, kar želi Serce zdaj vama, mi odkrijta, In željo spolnjeno dobita.“

Ko pogovoril se je ž njo, Gospodu starec de tako: „Gospod, da služiva le tebi In naju skup pokličeš k sebi.

Da bi ne videl nikdar jaz, Ko merzel, bled bo njen obraz, In da bi ona ne včakala, Da bi pri mojem odru stala.“

Pa kar obljubi bog Gospod, Zgodi se vselej in povsod; Še dolgo sta oba živela, Nabirala si dobra dela.

Ko njima je potekel čas, Kot tudi vsakemu bo nas, In k bogu ravno sta molila, Sta od sveta se poslovila.

Uči dogodba nas le-ta: Da radi in zavolj boga Sprejemajmo ljudi popotne, Podpirajmo ljudi sirotne.

Življenje lepo, srečna smert, Po srečni smerti raj odpert; Oj, tudi mi bogu služijmo, Da enkrat sveti raj dobimo!