Na konci dolge njive
Rastla je kriva jablana,
Imela veje krive,
Razpokana je bila vsa.
Sadu prinaša malo,
Ker za-njo nihče ne skerbi;
Drevo bo prazno stalo,
Dokler vročine se vsuši.
Tu neki dan sprehaja
Posestnik verta sinom se,
Ker vroče zlo postaja,
Gresta hladit se v senco tje.
In oča sinu pravi:
Kako drevesa se sade,
Kako se vert napravi
In terde stavijo meje.
Sin mali vse pazljivo
Posluša rad očeta to,
In gleda na trohljivo
Ter vso skrivljeno jablano.
In radoveden vpraša:
„Zakaj pa, oča, tam drevo
Pri njivi ravno se ne vzrašča,
Zakaj je krivo in suho?“
Prijazno oča reče:
„„Glej, tega kriv je gospodar,
Zato naj vest ga peče,
Ravnal drevesa nij nikdar!
Nikoli on privezal
H količku ravnemu ga nij,
Spomladi ne obrezal,
Da moglo bi poganjati.
Tako je rastlo krivo,
Ker nij bilo nikomur mar,
Postalo je trohljivo,
Lehko podre ga vsak vihar.
Glej, sinek moj, enako
Človekom mladim se godi:
Otrok dobi napako,
Ki starec še jo obderži.
Zatoraj strahovati
Se človek mora vselej mlad,
In k dobremu ravnati,
Da čuva slabih se navad.
Tedaj v mladosti vadi
Se dobrih, lepih čednostij,
Nikdar besed ne zabi,
Ki oča ti jih govori!““