„Kedaj pa verneš se, moj sin,
Menda ne ločiš se za vsikdar?
Če več nazaj ne prideš nikdar,
Umerjem serčnih bolečin!“
„„Oh, mati, mati pač ne vem,
Da vernem se, nij nemogoče;
Želim in želel bodem vroče,
Da k svojim pridem še ljudem.
Priserčna, zlata mati vi,
Besede vaše sladkomile,
V življenji bodo me vodile,
Ostale v serci večne dni.
Zato, oj, mati, mi solza,
Solza prebridkih ne točijte,
Besedam mojim verjemijte,
Ki mi gredo iz dna serca.
Podajte svojo mi roko,
Ker tukaj že je čas odhoda,
Po sveti kliče me osoda,
Za goro tam je že svetlo.
Na persih materinih zdaj
V slovo serce mi sinu bije,
In prej ko solnce sem prisije,
Za mano že bo rojstni kraj.““