„Kako bi vendar tožil, mati,
Da človek sem nesrečen jaz,
Dokler mi ljubo sije zlati
In ljubeznjivi vaš obraz!
Kje hočem si iskati veče,
Kje slajše radosti dobim?
Saj vi ste solnce moje sreče
In druge več si ne želim.
Bogastvo neizmerno vi ste,
Vi moja ste naj višja čast,
Besede sladke vaše, čiste,
Dajo kreposti v serci rast.
Kako pa vernem kdaj dobroti,
Ljubezni vaši in skerbem?
Po vaši bodem hodil poti
In vdan v ljubezni vsem ljudem.“
„„Oj, sin, ti umeš mater svojo
In mati ume te sinu,
Lastnost zdaj vidim blago tvojo,
Ki čast bo mojega rodu.
Bog takega naj te ohrani,
Da ti ne zmoti nič serca;
Veselje moje, sin, ostani
In svet naj v dobrem te pozna.
Roko ti položim na glavo
In blagoslov ti podelim,
Da varuješ si dušo zdravo,
Na sveti sreče najdeš z njim.
To sreča materi je draga,
Da dober sin pri nji živi;
Oh, dober sin in mati blaga
Na sveti redko se dobi.““
„Naj, mati, smem vas še objeti,
Na serce stisniti vesel,
Saj, kar ljudij na vsem je sveti,
Do vas v ljubezni bom objel!““