Kaj, Marko ti, oj, Marko mlad, Ves bled stojiš tam pod drevesom In otemnelim zreš očesom V dolino lepo, polno nad?
Kaj ti gerbanči mlado čelo, Kaj bistro ti kali oko? Kedo zasadil ti je želo Strupeno v serce še mlado?
Na holmu tih stoji junak, Na serci kamen mu težak Leži; molčeč nesreče premišljuje, Ki so zadele mirni kraj
Pred kratkim letom, in vzdihuje. Ponavlja pred očmi sedaj Živo se boj mu spet kervavi: Divjajo čete ob zastavi,
Na kteri polumesec zlat Kot zvezda v noči se blišči; Oj, strah je spred in strah je zad! Kot toča časi priveršči,
Goreče kroglje zdaj brenče Noseče smert le in gorje! Oj, polje ravno nema snopa, Rumene ne pšenice več,
Merličev je pokriva kopa, Žel nij serp, žel je smertni meč! Oj, Turek ljuti, Turek ti, Poglej, kaj si prelil kervi!
Ne bo odšel ti dan plačila, Da v prah se zverne tvoja moč, Osoda ti bo povernila, Ker pozabljivosti še noč
Nij zla zavila v krilo svoje, Ko bojeval si strašne boje, In mirne kruto si moril, Se nečloveško veselil,
Ko kristijani krog padali Pod meči tvoje so derhali, Izbrisal tega nij še čas; Oj, kak li setve te bo klas!
Kot raste dolg, tako plačila; Zlo kazen v sebi porodi. Nobena kaplja te kervi Ne bode se ti pozabila!
Podoba strašna mu izgine, Zre zeleneče spet doline, Oj, hiša bela tam stoji, Kjer draga mati mu živi,
In kjer vsa skerbna njega čaka, Kjer dekle zvesto po njem plaka. Že bliža se mu dan vesel, Ko jo nevesto bo objel
In peljal v cerkev pred oltar, Da bo njegova vsikedar.
Cookies on Poetry Cove