Kaj dalje romam neprestano?
Ne prašajte, kaj me podi;
Gorje me v persih žge neznano,
Vgasiti ga pa moči nij.
Pot dalje vodi me počasno,
Da čas beži, jaz komaj znam;
Naj je nebo oblačno, jasno,
Drevo pol suho – to sem sam.
Oj, srečen, ki živeti dano
Pri ljubljencih mu je doma,
Ki ga ne tira v tuje rano
Od tihe sreče moč gorja.
Z gore v dolino vir uhaja,
Kjer vroči pesek ga suši:
Tako jaz romam v kraj iz kraja,
Miru in sreče za-me nij.