Z verha slave si Napoleona kdaj pahnila,
jezna sreča!
Žezlo mu ponosno in mogočno v prah pobila,
jezna sreča!
Marsikomu, ki je mislil že, da te ima v oblasti svoji,
Pokazala se je tvoja nezmagljiva sila,
jezna sreča!
Ti človeku marsikteremu si, ki te nij razžalil nikdar,
Kupo grenko do verha v življenji natočila,
jezna sreča!
Ti si že in bodeš marsikterega še goljufivim bliščem
V brezdno, kjer ne more več rešiti se, zvodila,
jezna sreča!
Kolikrat človeku svoj obraz prijazni že ti pokazala,
Ali, ko zanesel se je na-te, si ga skrila,
jezna sreča!
Kaj pa jaz, ubogi pevec, tožil čez-te bi, ker vem predobro,
Da povsod si pevca vselej naj bolj sovražila,
jezna sreča!
In če me po poti ternjevi derviš tepeča dalje tudi,
Ali si prijazna, nič več me ne boš strašila,
jezna sreča!
Jadral bom pogumno mej viharji, gromom, treskom silovitim,
Kot v vremeni jasnem, sercem polnim tolažila,
jezna sreča!
Da dospel bom do dežele, kamor tvoja silna moč ne seže,
In kjer se nadlog mi teških vseh zdrobe vezila,
jezna sreča!