Jablan smreko je zaničevala:
„Nikdar nemaš cvetnega krasu,
Vboga smreka, nikedar dajala
Nijsi žlahtnega še ti sadu.
Glej, kako se verh moj razprostera,
K meni mlado, staro vse hiti,
Na-te pa nikdo se ne ozera,
Serčno mene vse se veseli.“
Pravi ji na to pohlevna smreka:
„„Ljuba jablan, res ti več veljaš,
Cvetjem, sadjem veseliš človeka,
Česar nemam jaz, vse ti imaš.
Prašaj pa, kdo hiše vedno stavi,
Kdo mostove dela čez vode?
Kdo ljudi, blago po morji plavi,
Kdo koristne daje v dar smole?
Kdo človeku pervo da zavetje,
Da počiva detece sladko?
Kdo mu, ko prestal težavo let je,
Posteljo še daje pod zemljo?““
Jablan verh vpognila je skesana,
Zašumela smreki je na glas:
„Vrednost manjša tebi nij podana,
Stanovitnejši je tvoj še kras.“