Oj, cvetica,
Ki samica
Tam cveteš na gori mi;
Res, da mala,
Vendar zala
Gorska si cvetica ti!
Ti vonjavo
In dišavo
Rajsko krog sebe puhtiš;
Ti v lepoti
In čistoti
Vsa vesela tu stojiš.
Tu na gori
Koj ob zori
Solnce te obseva že;
O večeru
Pa v jezeru
Rosa zbira se za-te.
Tu pomladni
Vetrec hladni
V lice ti ljubo pihlja;
Da ne vsahneš,
In omahneš,
Blagi dež te okrepča.
Ti v samoti
In tihoti
Se razcvetaš prelepo;
A minulo,
Se osulo
Tvoje cvetje kmalu bo.
Odcvetela
Tak vesela
Tudi meni bo mladost!
Časno mine,
Naglo zgine,
Za veseljem gre bridkost.
Ljubeznjiva!
Veselijva
Zdaj se, ko imava čas;
Kmalu bila
Bo nemila
Ura, da zgubiva kras!