Golob je krokarju dejal,
Ki letel je v dolino:
„Saj v mraku bi lehko pobral
Ostudno merhovino.
Sam čern si, kakor temna noč,
Pogleda nijsi vreden,
Povsod s teboj je smrad gredoč
In vsikdar si nečeden.
Kaj treba pač je tebe, vran?
Nečast si ticam, studen,
Noben ti lep nij dar podan,
Zato povsod odljuden.“
Zaverne krokar ga potem:
„„Res, čisla malokdo me,
In da sem čern, sam tudi vem,
Nič pa ne bode to me.
Ko bi ne bilo vranov nas,
Golobje se vsmradite,
Da snažnost draga vaš je kras,
Le nam se zahvalijte.
Golobje, bahajte se spet,
Da ste lepi in čisti,
Več ko golobov pa deset
Edin le vran koristi.““