Kakor nij sploh ljudij večina S tem zadovoljna, kar ima, In v sercih mnogih pač globina Nespolnjenih je še želja:
Tako si tudi kmet Verban Menjati želel svoj je stan, Iz kmeta kralj je tel postati, In plug za žezlo zamenjati.
Izpolni se mu stara želja, Ko ga je sladki sen objel In kupo mu nalil veselja; V dvorani svetli je prevzel
Kraljevo krono na glavo In žezlo zlato pa v roko; Rudeči plašč do tal ga krije, Ošabnost iz očij mu sije.
Priklanjajo se zdaj mu knezi, Želeči srečo mu vsikdar, Obraz pa že temni se v jezi, Pokloni so mu prazna stvar;
In ljudstvo zunaj vse kriči: „Izvoljeni naj kralj živi!“ Mogočen stopa v krasnem dvori, Pojoči spremljajo ga zbori.
Za dnevom dan vesel obhaja Gostije svojimi ljudmi, Potem se vozi v kraj iz kraja In gleda mesta in vasi;
Poteče pervo leto že, Kaj kmet terpi, zdaj več ne ve, Za davkom davek mu naklada, Da več terpi in še bolj strada.
Začno v deželah se gibati Nemirna ljudstva, vpor je tu, Vladarja hočejo prognati, Ki varuh ljudstev nij, miru;
Veljave zakon nema več, Ves narod je le za-nj terpeč, Sovražnik bliža od strani se, Prestol kraljevi že šibi se.
„Kam hočem v stiski se podati?“ Vladar prestrašen govori, „Poskušal bom tekoj vbežati, Da vsaj kedo me ne vmori!“
Na uho že mu bije šum, Rožljanje čuje vojnih trum; „Oj, berž naprej!“ vpijoč se mami, Iz sanj se teških tu predrami.
„Oj, hvalo bogu, da le sanje To bile so noči ene!“ Govoril Verban drugi dan je, „Bedaki so, ki si žele
Tega, kar za-nje nij nikdar, Kmet bodi kmet in car pa car; Za eden stan le vsak je vstvarjen, Za oni, ki mu je podarjen.“
Cookies on Poetry Cove