„Dragi oča, oča dobri!
Dan ste mnogi mi dejali:
Nikedar ne smeš soproga
Nepremožnega jemati;
Pridne nijso dosti roke,
Prazna zraven vsa predala;
Verli Janko pa ne more
Vam bogastva pokazati,
Nema rumenjakov novih,
Niti srebernikov starih,
Serce dobro, pridne roke
Samo v doto mu je dano.
On tedaj imel ne bo me,
Oča dobri, oča dragi!
Kmalu vendar bo poroka,
Ktera nema lepih svatov,
Manjka tudi glasnih godcev,
Mož je vabljenih tri pare;
In ne bo ni raja ondi,
Iskre žive svatov mladih.
Ženin moj bo grob globoki,
Z njim se bodeva zvezala;
Vzel me bo v naročje svoje,
Varoval me zvest tovariš.
Ljuba smert pa bo dobrostna
Lepo poročila naju;
Temu soper vi ne boste,
Upam, oča ljubi, dragi?“
Rad bi oča odgovoril,
Rešil hčer bi svojo blago,
Ginjen pa molčati mora,
Gorka solza se prikaže;
Hčeri v krilo se nasloni,
Hoče roko dati v spravo.
Dnij še sedem nij do konca,
Dekle je nevesta krasna:
Rožmarin zeleni v roci,
Rožni venec pa krog glave.
Šest prišlo je mož naproti,
Šli k poroki bodo kmalu.
Za goro že solnce toni,
Zala pa nevesta spava,
Kakor najti nij je moči,
Ko prehodil vse bi kraje,
Prepeljaval se po morji,
Prazno delo bi ostalo.
Stari oča solze toči,
Svatovanje je končano.