Bòj pri Lémni

Misleč, da Mohamedovo postavo Dopolni, po vsem sveti svojo vero Razširi in povzdigne sebi slavo, Razdene Turek mesto marsiktero,

Ljudij poseka mečem brez števila In trinoških dejanj stvori čez mero. Kakor bi sreča sama mu služila, Okrog si daleč meje razprostrani;

S tem moč njegova se je uterdila. Vendar še boji nijso vsi končani, Marveč zbude se mu naklepi novi, Ki dolgo že jih skrite v persih hrani.

Ponosno polumesec se njegovi Čez mesta in dežele mnoge sveti, Ne čujejo zvonov se več glasovi. Kar božjih hramov hotel nij podreti,

Promenil je v bliščeče jih mošeje, V njih „Allahu“ se sliši slava peti. Kerščanskih še dežel se malo šteje, Veliko kristijanov je življenje

Zgubilo v boji, druge to serčneje Stvori, da jih ne straši vse terpljenje, A Turku bojaželjnemu zdaj vroče Še bolj se vname zmage poželjenje.

Zadosti mu do Donave deroče Pokrajne nijso, Pelaga otoki, Valaško, Serbsko, Bosna, vse cvetoče. Ne ganejo udov, sirot ga joki,

Da jenjal bi od groznega dejanja, Še vedno ima meč kervavi v roki. Beseda paše se povsod oznanja: „Kakor v nebesih en sam bog kraljuje,

Tako naj zemlja enemu se klanja!“ Ta misel se mu vedno v persih snuje, Obeta mu povsod prihodnje zmage, K serčnosti večji še ga navdušuje.

Planiti sklene dalje še na vrage, Si pridobiti nevmerljivo slavo, In če velja kervi do zadnje srage. Vojakov trumo zbere na planjavo

Ter razodene jim naklepe svoje: „Na Lemno vdarimo zdaj, na terdnjavo, Če hrabro zmagate vse terde boje, Veliko boste dobili plačilo;

Planite v kristijanov majhne roje, Pese končajte vse, kar se branilo Bi jih in ne hotelo vam podati; Obzidje tudi nas ne bo strašilo.

Za zmago tu se nam nij treba bati, Ker velik „Allah“ je in prorok sveti Ne bo pesom dopustil zmagovati. Pa ako vtegne koga smert zadeti,

Saj vsi so v raji, ki so v boji pali; Terdnjavo malo lehko nam bo vzeti!“ Zdaj v trumah bobni so zaropotali, Počasi bliža vojska se terdnjavi,

Ki hud napad ima prestati kmali. Junakov slavijanskih krepko stavi V bran majhna tropa Turku se, germeči Topovi jih ne strašijo, kervavi

Potoci ne, ne meči se bliščeči; In ko se rušiti obzidje jame, Junaci nočejo se še podvreči. To Turku čert in jezo še bolj vname,

Ker hrabro se bojujejo junaki In jarmu nočejo vkloniti rame. Pomoči kristijani nad oblaki Pa čakajo od vojnih trum gospoda,

Ki pomoč more dati v sili vsaki. Kakor pripelje solnce se od vzhoda, Lemnjanom pride zdaj devica mila, Po nji oteta Lemni je sloboda;

Hrabrost jo njena večno bo slavila. Kot mravelj iz mravljišča tja po travi, Krog Lemne turška vojska se razlije, Šatore terdne si okrog postavi,

Da skoraj mesto se mej njimi skrije; Pripravlja skerbno se za boj kervavi, Pogum in serd vsem iz obraza sije; Barjak na mesto hoče zasaditi

In križa sveto znamenje zdrobiti. Velike tu nabijajo topove, Tam urno meče brusijo široke, Spet drugi ogledujejo zidove,

Pristavljajo tja lojtre k njim visoke, Poskušajo prilesti na robove; Okrog si jame kopljejo globoke; V šatori vojvodi v posvet so zbrani,

Kako začeli bi, na kteri strani. Ošabno pogledujejo terdnjavo, Groze branilcem vsem strašno osveto: Da vse jih deli bodejo ob glavo,

Ko zrelo žito, kedar bo požeto, Al kedar kosec pokosi vprek travo; Da vse imetje bode jim odvzeto, Da bodo vse poderli in sežgali,

Še kamni vsi ne celi vkup ostali. A ne sovražnika grozno število, Ne vse njegovo skerbno pripravljanje, Da bi polastil se terdnjave s silo,

Ne žuganje in ne zaničevanje Ne straši njih, ki varuje jih krilo Terdnjave, ktera škit je močen za-nje; Serčnost se oživi, pogum jim vname,

Nevarnost taka upa jim ne vzame. Vsa truma je pred poveljnikom zbrana, Ki jej besedo krepko prigovarja: „Veseli, bratje! ura nam je dana,

Ki je ne plati kup zlata, denarja, Da-si prihodnjest njena nam neznana In ura je le bojnega viharja; Vendar, saj vemo, da brez boja zmage

Ne more biti, treba je na vrage!“ „Prišel je čas, da hrabrost slavijansko Spet Turku vidno moremo skazati; Naj oživi spet viteštvo kerščansko,

Za vero treba zdaj je bojevati, Osramotiti moč mohamedansko, Če tudi moramo življenje dati; Saj slavno je na bojnem polji pasti,

Rešiti dom sovragove oblasti.“ „Ne bojmo se! Gospod, ki vsem pomaga, Ki v njega upajo neomahljivo, Od kterega edino pride zmaga

Vsem, ki na pomoč kličejo ga živo, Pred kterim nič ne zmore meč sovraga, On ima moč čez vse neobsegljivo; On z nami bo in pomočjo njegovo

Vkrotili bomo moč sovražnikovo.“ „Če tudi nas le majhna je peščica, Ne bojmo se! ker sam gospod nas vodi, Od kterega oberne se puščica;

Kjer on je, tamkaj zmaga jo povsodi In se nikoli ne godi krivica; Pred njim se tresejo sveta narodi; Njegovi sklepi so ljudem neznani,

Po čudnih potih svoje on ohrani.“ „Kot nekdaj rešil iz velike sile Gospod je Izraelce čudovito, Ko spone so Madjanov jih težile,

Ki so ob žetvi jim jemali žito Ter vničevali vselej, kar rodile Plodne so njive in nij bilo skrito: Tako bo tudi nam pomagal v sili,

Da bomo slavno zmago zadobili!“ Besede te veseljem vse navdajo, Serčnost, pogum zdaj v persi se jim vleže, Strahu junaci v mesti ne poznajo,

Ne mislijo zdaj več na bojne teže, Če treba je, življenje radi dajo, Drug drugemu radosten v roko seže, Vsi sklenejo sveto v obljubi svoji,

Braniti hrabro se al pasti v boji. Noč temna, zadnja še pred bitvo mine, Napočil že je jasni dan, dan boja, Zdaj Turki, kot razdražene zverine,

Ki več jih je kot preganjalcev roja, Hite pogumno pred zidu višine, Pustivši za seboj ležišča svoja. V verstah obstopijo berž mesto malo,

Čakaje, kdaj se znamenje bo dalo. Topovi so v terdnjavo zagermeli In krik surov Turčinov se razlega, Vse vpije: „Allah! Allah!“ tam v kardeli,

Ki krog obzidja sem ter tja že bega; Z obzidja pa odmeva glas veseli Iz ust Lemnjanov: „Jezus! Jezus!“ njega Kličeči krepko sučejo vsi meče,

Podati truma se nikakor neče. Če tudi Turki pridejo serditi Na verh zidu kje, da prišli bi v mesto, Že čakajo jih kristijani skriti,

Pehajo jih povsodi tja na cesto, Da cepajo v propad mertvi, pobiti, Ki mislili so zmago sebi zvesto. Okrog leže sovragi pomorjeni

Kot listje, ki odpalo je v jeseni. A tudi kristijanov smert je mnogo Nepodkupljivim mečem k tlam pobila, Vendar sovragom večjo še nadlogo

Kakor lemnjanski trumi je stvorila; A še podalo nij se mesto vbogo, Da-si je tudi roka omahnila, Nehalo marsikomu serce biti,

Goreče, sveti križ in dom rešiti. Lemnjani brate vidijo ležeče V preliti kervi iz-mej svoje srede, A v zgubi tej ne čutijo nesreče,

Iz ust jim maloserčne nij besede, Serce za-to strahu jim ne trepeče, To ne napravlja jim nevarne zmede; Pogum junaški v persih to jim vnemlje,

Navdušenost še večja vse objemlje. Iz nova planejo z močjo Lemnjani Na Turke bolj in bolj še divjajoče, Vodnikovi besedi vsi so vdani,

Ki jih peljoč do zmage priti hoče; Povsodi padajo nekristijani, Nikjer čez zid jim priti nij mogoče, Nikjer se zmaga z njimi več ne druži,

Napad njih kristijanom v slavo služi. Tako kot plamen pri požaru huje Naprej hiti in hoče vse doseči, Ko veter še močan ga pospešuje:

Tako poveljnik ide spred goreči S kardelom svojim, ktero napeljuje, Kot hotel čez obzidje bi se vreči Na Turka, ki ga že izguba straši,

Da zmagan onemore, se oplaši. A kakor lovec, ki po gozdi stika, Streli na tico, smerti si ne svesto: Tako zadene krogla poveljnika,

Ki priveršči od Turka sem čez cesto, V njegovem serci rana je velika, Ki prej za vero, dom je bilo zvesto. Kervi junaške lije potok vroči,

In kmalu duša se telesa loči. Kakor oblake strele moč prošine In v hipi jih preterga in razžene: Iz kristijanskih serc pogum izgine;

Branilci menijo se izgubljene, Ko vzame smert vodnika v svoje tmine, Obup in strah objemlje zapuščene, Vsi plahi begajo, nij mar jim zmaga,

Saj šla je s poveljnikom sreča blaga. Nadloga kristijanov Turke vname, Da svoje vse moči zbero iz nova; Veselo vriskati vsa truma jame

In upajoč, da zmaga je gotova, Ter mesto brez moči v posest zdaj vzame, Na Lemno vdari vojska spet surova, Ki brez poveljnika že omaguje,

Na trumo, ki vodnika potrebuje. Zgubljena bode Lemna, saj oteti Ne morejo je njene male straže, Če na-njo neče se nebo ozreti

In milosti potrebne jej ne skaže; Sovražniki začno zdaj moč imeti, A kristijanom vidno sreča laže; Že dobil Turek je obzidja mnogo,

Zdaj, zdaj njegovo bode mesto vbogo! Stresujejo se mestna glavna vrata, Odpali bodo kmalu vsi zapahi, Oboje podkopava že lopata;

Kaj hočejo zdaj kristijani v strahi? Ko mogel bi, rad rešil brat bi brata; Da so zgubljeni, mislijo vsi plahi; Ko se sovražnik bo polastil vhoda,

Braniti se potem bilo bi škoda. Tako kot časi naenkrat posije Rumeno solnce in svetlo nastane, Ko prej nebo oblak teman pokrije,

In sile so nevihtine prognane, Ki žugale so strašne podertije, Potem pa lepe ure spet so dane: Tako device zdaj obraz prekrasni

Lemnjanom čelo temno vsem razjasni. V vojakov sredo stopi ta devica, Ki lepša je, ko zarija nebesa, Serčnost jej rudeči cvetoča lica,

Nepremagljiva moč iz vsakega očesa Prečudno sije jej, in bolj, ko tica, Ima gibkejšo, lepšo rast telesa; Junaci pa spoznajo koj prekrasno

In: „Marula!“ zakličejo soglasno. „Jaz Marula sem, vašega vodnika Sem prava hči in svojega očeta Čem biti vredna, biti njemu dika!“

To bila govorica je dekleta. Vojake vse prošine moč velika, Serčnost se verne spet jim prej odvzeta; Potem obleko veršno si odmeče

In v haljo se očetovo obleče. Devica šibka teško si čelado Pokrije svojo zlatolaso glavo, Desnico nežno prime dekle mlado

Očetno sabljo, ostro in kervavo, Vihtilo bi jo za rešitev rado, Ž njo kristijanom dobilo zdaj slavo, Ko zmago srečno ž njo bi zadobilo

Ter dragi dom sovragov oprostilo. Krepko zasuče sabljo pred vojaki, Povzdigne glas in pravi jim goreče: „Oj, bratje, Slavijani, vi junaki,

Ne bojte se nevarnosti grozeče! Bodite hrabri zdaj, kot v sili vsaki, Še nij nam zatonilo solnce sreče; Nikar naroda slave ne temnite,

Dolžnost je vam, da za-njo se borite!“ „Pred sabo vidite le žensko stati, Ki, šibka, ne pozna še bojne sile, In vendar hoče v boj vas popeljati,

Da vaše bodo se moči združile; Mogoče še je, vraga pokončati, Rešitve ure nijso še odbile; Naj tudi šibka, slaba sem deklica,

Vendar čem vaša biti zdaj vodnica!“ „Če boste v hrabrosti deklici taki, Ki meča nikdar v roci nij imela, Vi prekositi dali se, vojaki,

Vam laver nikdar venčal ne bo čela! Al nočete ostati več junaki? Vas maloserčnost bode zdaj prevzela? Pokažite junaško moč, vi verli;

Al zmagamo, al bomo vsi umerli!“ „Umorjenega očeta duh naj vodi Zdaj nas, ko sopet na Turčina gremo, V serčnosti vsakdo nas enak mu bodi,

Sovražniku podati se ne smemo, Bodimo eden, kakor smo si v rodi, Da je v edinosti le zmaga, vemo; Zaupajmo v neba pomoč neznano,

Pojdite na sovražnika za mano!“ Kot veter hud raznese kup pepela In iskro malo, ki jo v sebi skriva, Upiše, da spet se je vplamenela:

Tako je Marule beseda živa Vojaškim sercem strah, obup odvzela, Da serčnost se zbudi neomahljiva; Vso moč zbero še enkrat kristijani

In vdarijo se spet z Mohamedani. Moč oživljena jim serce navdaja, Junaško veržejo se na Turčina, Ki k novemu napadu sam prihaja;

Poji se sopet kervijo ravnina In silovit in strašen boj postaja; Tako se divja ne mori zverina! Nesrečen kraj, kjer boj kervav se bije

In zemlja kri otrok nje lastnih pije! Lemnjani veržejo se iz terdnjave Na plan, ki širi daleč se okoli, V verstah kot snopja kope so kervave,

Pobiti so sovražniki oholi, A redke le leže lemnjanske glave, Ker kristijan še mečem v roci moli; Turčin se komaj še deržati more,

Izguba tolika mu, nič podpore! Pogum junaški kristijane vžiga, Nevidno vodi jih vodnik vmorjeni, Zvesto posnemajo v serčnosti vsi ga,

In žar z nebes jim sije zaželjeni, Pomoč neba jih k slavni zmagi dviga; Zajeti zad so Turki preplašeni, Ko pridejo Lemnjanom trume nove;

Sedaj so svesti zmage si gotove. Serčnost in hrabrost Turkom jo zamerla, Izguba jih velika ostrašila, Nadloga terdni zmage up poderla,

Od njih obraz svoj sreča obernila, Do zmage pota jezna jim zaperla, A kristijanom jasno zasvetila; Premagani zbeže Mohamedani

In Lemna prosta, prosti so Lemnjani! Leže pred mestom mertvi, vmirajoči, Na tleh razbit se polumesec sveti, Kervi usehnil potok je tekoči,

In v Lemni kristijani, hvale vneti, Gospodu vojnih trum, ki dal pomoči, In zmago je, začnejo hvalo peti. Sovražnikovo sterto jo orožje,

Mogočno bliska znamenje se božje.