Vzduh opojen, težak; bledih luči svit
na obrazih mrje osinelih;
v teh pogledih pijanih utrujena strast,
poželenje na ustnicah velih ...
Oj ti grešnica krasna, – tako hladno,
tako bledo je tvoje lice,
in v naročju leno, kakor mrtve leže
tvoje drobne, otroške ročice.
Kakšna trudna bolest v teh sivih očeh,
na teh ustnicah tenkih, prosojnih;
ko je slikal prešestnico Tizian,
gledal tebe je v sanjah opojnih.
Na obrazu trepeče, kot lunin žar
greha, strasti nebeška krasota,
in trpljenje, brezupa zaduhla noč
iz uvelega diha života.
In srce se mi širi, oko strmi –
kakor plašč te Madonin ovija
veličastvo pregrehe, propalosti kras,
tvoje duše temna tragedija ...
„Kaj ti pride na misel, – ne bledi tako!
Tja poglej, kako stikajo glave!
Za trenotek obrni se malo v stran
pa naroči mi čašo kave ...“