Večerni mrak svoj črni plašč
razgrinja naokoli,
V skrivnostnem miru množica
po temni cerkvi moli.
A v mojem srcu ni miru, –
kako bi mogel biti?
Strasti mogočno morje – kdo
bi znal upokojiti?
Ne gleda mi v oltar oko, –
temno je na oltarji; –
oči sta njeni zarji dve,
nebeško lepi zarji.
V teh neizpolnjenih željah
pretežko je živeti;
četudi ti ne ljubiš me,
jaz nočem več trpeti.
Objamem in poljubim te,
da v mehkih rokah tvojih
ugasne ta pekoča strast,
ta ogenj v prsih mojih …
V trepetajočih lučicah
oltar tedaj zasije
in orgel veličastni glas
po cerkvi se razlije.
In zdi se mi, kot da bi pel:
„Klečite in molite,
četudi srce brani se
molite in trpite …“