V sanjah težkih spava mesto;
vse temno mrtvo;
a tam gori v svetlih zvezdah
sveti se nebo.
Trepetaje, v mokrem žaru
zvezde se blešče,
kakor na nedolžnem licu
srebrne solze ...
Daleč, daleč tam pod goro
v sobi luč gori,
pred svetilko moja lepa
ljubica sedi.
In sedi in v belih rokah
pisemce ima, –
čita … čita in otožno
bolno se smehlja.
„Tam v brezsrčnem, tujem svetu
sam je dragi moj,
sam in zapuščen tam daleč
plaka za menoj.
Ah nesrečnica, da k njemu
tja ne morem jaz,
da objamem ga, poljubim
bledi mu obraz ...“
In glavo na belo roko
naslonila je;
solza se v očescu plavem
zasvetila je ...
„Kaj je tebi, ti moj dragi,
da tako molčiš?
Kar sva prišla iz kavarne
nič ne govoriš ...“
– Ah oprosti, – čudno mi je
danes krog srca;
ali dušica, to prejde –
glej, tu sva doma ...