Tam v Urahu, mestu nemškem, pri vinu sedijo možje; jasne se jim temni obrazi, in govori krasni zvene.
A kaj ti je, Primož Trubar, da v družbi veseli molčiš? Oblak ti je splaval na čelo, ko v čašo zamišljen strmiš.
Zakaj prihodnosti lepše, zakaj ne slaviš je nocoj? Zakaj od Lutrove vere ne vžiga se pogled tvoj?
„Oj misel na zemljo domačo to trudno srce mi teži: Pretesna, pretesna je meni, tam meni prostora ni.
Osrečiti brate svoje htel z uki sem božjimi jaz, sovražnikov bal se nisem, ponosno jim gledal v obraz.
Bal njega se nisem, ti veš, bog, kdor z uki slepil je naš rod, kdor z zlobno, pregrešno besedo zapiral mi v srca je pot.
Vojvodsko je žezlo me vzmoglo, ni vzmoglo me žezlo duha – – Nadvojvoda Karol je vzdignil svoj prestol nad prestol boga.
Oj Karol, očem si ti mojim zaprl domačo zemljo … Da v roki jo puščam tvoji, kako mi je v srcu težko …“
Govoril je Primož Trubar, zamišljeni vsi obmolče … Pa vstane tedaj baron Ungnad, navdušeno Trubarju de:
„Oj Trubar, – nadvojvoda Karol zemljo ti je svojo zaprl; glas tvoj je umrl za njega, za narod tvoj ni umrl.
Saj senca vojvodskega žezla nikoli duha ne stemni, ko dvigne na prostih se krilih, noben ga vladar ne vzdrži.
Tvoj rod se je dvignil, oj Trubar, in ti si rešitelj njegov, ko z drago domačo besedo duha si otel mu okov.
Povejte, prijatelji modri, kdo narodu pravi je kralj: kdor vlada telesu – ali kdor duhu življenje je dal?
Vladarjeva slava je senca, ki spremlja vse dni ga zvesto, zvesto ga spremlja do groba – in ž njim strohni pod zemljo.
A z narodom tvoja slava na veke, na veke živi; oj Trubar, ti narod si ustvaril, življenje podaril mu ti.“
Tako je govoril Ungnad … Navdušenost sije v očeh, veselo pojo kozarci o lepših bodočih dneh.
Cookies on Poetry Cove