Ti, tega pisma nisi ti pisala,
ta mrzli ponos, ta ni tvoj! ...
Ah, Pavla, – takrat, ko si stala
o jasnem mraku pred menoj,
v nemirnih prstkih belo rožo
in nepokoj in strah v očeh –
v bojazni sladki si molčala,
govoril pa je tvoj nasmeh,
otroški, tihi tvoj nasmeh ...
Ne, tega nisi ti pisala!
Nekdo ti je čez ramo gledal
ko si dajala mi slovo;
in treslo se ti je telo
v žarečem dihu ust njegovih,
v razpenjene krvi valovih,
ko se je nagnil nad tebo ...
In ustna so ti trepetala,
motno je gledalo oko ..
„Pozabi tiste lepe dni! ...“
In to si ti pisala, Pavla? …
Ne misli, da se to zgodi!
Ne misli, da se ta ljubezen vroča
ob svitu luninem o polnoči
s sentimentalno pesmijo zagrebe, –
ne misli tega!
Zastonj ne dam ni kapljice krvi,
on pa mi je ugrabil tebe …
Poglej mi zadnjikrat v oči:
Ti, Pavla, skrivaj svojo srečo
in njega! ...