Vsi vezirji in vse paše,
vse klečalo je pred njim:
„Slava ti, nebeško sonce,
slava, sultan Ibrahim!
Nihče, kar jih je sedelo
na prestolu kdaj popred,
do kolena ti ne seže
niti prorok Mahomed.
Ah, kedar te vzame Alah
k sebi v sveti sedmi raj,
kaj bo z nami, kaj bo z nami,
s hlapci tvojimi tedaj!“
To so tarnali, jokali,
in še bolj in zmerom bolj;
on pa sname z nog sandale,
položi jih na prestol.
„Ne prestanite, otroci,
le togujte še naprej:
tukaj dam vam te sandale,
da slavite jih odslej.“
In vse paše, vsi vezirji,
vse hitelo je navskriž:
„Oj sandale, naša radost,
ve naš bog, naš paradiž –“
To poskoči takrat sultan,
to jim zakriči v obraz:
„Uh, vi tepci, vi sleparji,
kaj ste rekli, da sem jaz? …
Ibrahim je na prestolu –
on je sonce, on je kralj;
na prestolu so sandale,
in vaš kralj je par sandal.
Pridi, Omar, pa jih ženi
po vsem mestu naokrog
in oznanjaj: ‚To so hlapci
in sandale so jim bog!’“