Kako blešči se morje to
v demantih in kristalih,
kako pohotno ziblje se
v razkošnih, mehkih valih.
V tem burnem plesu od strasti
telesa trepetajo,
krog belih udov kot megle
tančice plapolajo.
Iz zlatih harp tako sladko
vro pesmi koprneče
in srce plaka in drhti
od žalosti, od sreče.
Visoko duša nad zemljo
svobodna, srečna plove,
kot na perotih dviga se
do neba, do Jehove …
Ob belo roko Salomon
opira trudno glavo,
na čelu mu leži oblak,
oko strmi v daljavo.
Ne mehki udje mladih žen, –
sestradana, drhteča
telesa tam pred njim stoje,
proseča in grozeča.
Brezupno k njemu dvigajo
koščene, vele roke,
umirajoč strmijo vanj
oči temne, globoke.
In zlate strune pojejo
mrtvaško melodijo, –
poslednji vzdihi sužnih prs
nocoj iz njih zvenijo …
Ob belo roko Salomon
opira trudno glavo,
na čelu mu leži oblak,
oko strmi v daljavo …
In lahno, lahno k njemu se
gorko telo privije,
po vsem životu čut mehak
sladko se mu razlije.
„Zakaj ti je oko temno
in duša nevesela?
Zakaj ti bleda žalost je
nocoj srce objela?
Ljubezen tvoja že mrje,
še komaj porojena, –
kaj hočem jaz brez nje, povej,
nesrečna, zapuščena?“ …
„Nelepe sanje, ljubica,
poslal mi je Jehova, –
zakaj, to sam on ve, – modrost
velika je njegova …
Ah, nagni k meni, Sulamit,
prebele prsi svoje, –
pogine naj ves Izrael, –
ti si kraljestvo moje!“