Slavina

Pol kraljestva dal je tebi Kruko in še vedno ti je čelo mračno! Kjer počije pogled tvoj, o Henrik, zemljo krasno vidiš, zemljo svojo:

ta ravnina pod teboj zelena, bistri viri in šumeče reke, črni gozdi in visoke gore in v daljavi jezera bleščeča –

vse je tvoje, ti pa si otožen! „Kaj mi hoče moje svetlo žezlo, kaj mi hoče moja krasna zemlja? Da imel bi jo pod žezlom svojim

vso državo Lotarja vladarja, in še večjo, večjo … in vso zemljo! Da sedel bi na prestolu zlatem, da bi kronal me sam Oče rimski,

in pred mano bi ves svet se klanjal, – pa ostalo srce bi nesrečno! … Ti, Slavina, si kraljestvo moje; in ko dala žezlo bi mi v roko,

na glavo mi krono položila, kralj na svetu bil bi najsrečnejši! … Naj mi skloni tilnik jeza božja, če ne pahnem te s prestola, Kruko!

Pol podaril si mi zemlje svoje, zemlje, ki si mojemu očetu bil iztrgal jo z nasilno roko … A imej jo, zemljo dedov mojih,

dar tvoj vrnem ti v naročje željno, – vse bogastvo moje, vse gradove, vzemi vse, a meni daj Slavino … Ne, prositi nočem te pohlevno:

ti očetu zemljo si iztrgal – sin iztrga tebi lepo ženo …“ To premišlja Henrik v strasti svoji tam ob Peni na visokem gradu,

na visokem gradu kralja Kruka. Takrat zastor težki se razgrne in Slavina obstoji med vrati; lice belo skriva si v kopreno,

zatrepeče glas ji v polutemi: „Ako ljubiš, knez, življenje svoje, hitro konja brzega zajaši, pa odbeži skrivno v temni noči;

kralj te vabi jutri na gostijo, – a ne vabi te na rujno vino, – piti hoče tvojo kri, – o Henrik! …“ In prisije v jutru zlato sonce.

Hrup in šum po gradu se razlega: kralj pripravlja viteško gostijo. Po vseh potih na konjičih iskrih proti gradu vitezi hitijo.

po dvoranah šetajo se lahno deve krasne s krasnimi junaki; a najlepša je kraljica mlada in junak je Henrik najkrasnejši.

Kruko sede na visoki prestol – v hipu utihne govorjenje sladko. Svetle čaše nosijo strežaji, z rujnim vinom polnijo jih gostom.

In s prestola vstane temni Kruko, mirno stopi Henriku pred lice in visoko dvigne čašo zlato: „Henrik, srcu mojemu najdražji,

v trdno zvezo pij iz čaše moje!“ „Kaj z levico mi napijaš, Kruko, a desnico pa za pasom skrivaš? Glej, prečrne, kralj, so misli tvoje,

da ostale bi ti v podli duši, in morilec iz oči ti gleda! … Ti si hotel, da se kri prelije, naj zgodi se, Kruko, volja tvoja!“

Kralju vroča kri privre iz prsi, obledi mu lice v bolečini in k nogam se knezu mrtev zgrudi. Mirno stopi Henrik do prestola,

meč krvavi mu drži desnica, po dvorani zre oko ponosno: „Kaj molčite, ko na zlati prestol kralj vam novi seda z žezlom v roki?“

Družba kliče v strahu, začudenju: „Bog te živi, novi kralj naš, Henrik!“ In Slavina sede poleg njega. „Kaj na mizah vino vam počiva,

ko poroča se vladar vaš, Henrik …?“ Po dvorani čaše zazvenijo. „Bog te živi, novi kralj naš, Henrik, bog te živi, o kraljica krasna!“