Na zemlji noč temna leži;
tam v cerkvi mlad menih kleči:
„Oj večni bog, gospod sveta,
ti gledaš mi na dno srca,
na dno srca, kjer noč in dan
te vnovič križa greh strašan:
le ona polni mi glavo,
povsod le gledam njo, le njo;
kot večne luči sveti žar
gori oči prelepih par,
kot zarije večerne kras
žari nebeški njen obraz …
Kako kipi mi vroča kri,
kako si je srce želi,
kedar jo vidijo oči …
O bog dobrotni, ti me čuj,
ljubezni grešne me varuj!“
Na zemlji noč temna leži,
tam v cerkvi deklica kleči!
„Ti veš, Madona, kaj trpim,
ti sama veš, kako grešim …
Ne tečejo mi več solze,
nobeden vzdih več ne pove,
kako umira mi srce …
Le k njemu sili moj korak,
le njega vidi pogled vsak;
njegovo lice je bledo,
ah, belo kot mrtvaški prt;
temno njegovo je oko,
iz njega gleda črna smrt;
in kadar stopi pred oltar,
obkroža ga svetniški žar …
Kako ga ljubim presrčno,
kako jaz zanj živim samo …
O ti, Madona, ti me čuj,
ljubezni grešne me varuj!“
V sanjah polnočnih spava svet,
s kopreno lunino odet;
in sredi cerkve, bled in tih
leži tam v krsti mlad menih …
„O bog, ti duši pokoj daj,
ti vzprejmi jo v nebeški raj …“
Ko zvon mrtvaški zazvoni,
dekle na postelji leži, –
obraz je bled, mrtve oči …
telo ji s cvetjem potreso,
glavo ji z vencem ovijo.