Pokopal sem svojo ljubezen,
ah, vse svoje krasne želje,
da več bi ne našle poti
v to trudno moje srce.
A kadar otožna, samotna
razgrne se noč nad zemljo, –
pa vstane ljubezen iz groba
z nekdanjo čarobno močjo.
Vse davne, pozabljene pesmi
iz groba prihajajo,
kot plašne, polnočne sence
nad mano plavajo.
In trudni obraz mi hladijo
ljubeče, bele roke …
Tam zunaj sanjajo zvezde,
valovi pod oknom šume …