Pod oblačnim, sivim nebom
sanjala je noč jesenska;
ali midva, roko v roki
na divanu sva sedela.
„Ne poljubljaj, ne objemlji,
ne govori, da me ljubiš ...
S svojo strastjo nepošteno
pogubila si mi dušo.
Na pohotnih tvojih ustnih,
v poželjivih tvojih rokah
stopa predme v rožnem svitu
zapuščeno dekle moje.
S strahom, studom gleda name
njen nedolžni, gorki pogled …
,Ah, kako je mrzlo, temno
tu pri tebi, ljubček moj! ...’
Da, temno je vse krog mene,
v srcu mojem temno, prazno;
in zagrnil bi si lice
od sramote, od kesanja.„
Temni kodri so se vili
nad obrazom njenim belim;
kot dva črna diamanta
sta goreli ji očesi.
„Ne govori, ne očitaj! ...
Ti me hočeš ... ti me ljubiš;
s svojo strastjo nepošteno
ti pogubil si mi dušo; –
In temno je vse krog mene,
temno, prazno v srcu mojem
kadar plaka moja mati
in preklinja me moj mož.“