Po cesti tam z gospo prelepo
graščak se vozi na saneh;
sladko zvene srebrni zvončki,
kot ljubice nebeški smeh.
Kako je vzdramil dušo mojo
srebrnih zvončkov tenki glas!
In splavala je daleč, daleč,
tja v mojo ljubo, tiho vas:
V visokem snegu jo zavijem,
naravnost v topli vinski hram;
tam vam je čudosladko vino,
prelepa je točajka tam! …
„Oj ljubček, dolgo je že tega.
kar bil si zadnjikrat pri nas …„
„To ni nič čudno, draga moja:
tako hudo je zunaj mraz –
Tako hudo je mraz tam zunaj,
da nisem mogel od peči;
pa, ljubica, zato ne misli,
da moje srce gorko ni.
Zdaj naj sneži, naj brije veter,
naj zgrne se nad nama noč, –
kaj meniva za to se midva,
na gorkem se objemajoč – –„
Od daleč se glasijo zvončki,
v ledeni večer sneg prši;
a moja ljubica prelepa
v naročju drugemu sloni.