Oj ta noč milobe polna!
Taka noč je bila takrat,
ko je Romeo otožen
stal pod oknom Julije.
A nocoj po beli cesti
izprehajamo se trije …
Zdi se mi, da čutim v lica
njenih usten vroči dih.
Moj prijatelj se prikloni,
da v oči ji vidi sladke,
in roko ji mehko stisne
in šepeče ji zaljubljen:
„Duša moja ljubezniva,
glejte tam valove tihe
kak blešče se v mesečini …
Luna sveti se na dnu.
Ali ni svetla in krasna
kot visoko tam na nebu?
V srcu mojem slika Vaša
sveti se tako ljubo.“
In nagnila se je k njemu
in molčala … ali takrat
zabolelo me je v srcu
in govoril sem otožen:
„Da, kak tam v valovih svetlih
sveti luna se vabljivo,
kot bi čakala nestrpno
zaročenca poznega.
Ah, kako v valovih tihih
sladko bi se tam sanjalo!
Tam bi srce pozabilo,
kar čutilo je nekdaj.„
Strahom me pogleda ona
in vsi trije obmolčimo;
luna sanja tam visoko,
sanja tiho v dnu valov.