Od tam, kjer spava jasno sonce,
iz krajev pesmi in duhov,
oj čarovnik, prileti k meni
od Gange zelenih bregov.
Prinesi meni vse bogastvo,
najlepše bisere morja,
sezidaj mi gradove svetle
od mramorja in od zlata.
Življenje svoje dam ti zanje –
kaj hočem zdaj z življenjem jaz?
Samo trenotek mi še pusti,
da zrem ji zadnjikrat v obraz …
„Poglej, Helena, te gradove,
ta blesk zlata, demantov žar,
poglej, to je življenje moje,
poklanjam ti ga v zadnji dar.
Kaj ni že bledo moje lice?
Kaj ni že moten pogled moj?
Poglej na vzhod, že sije luna,
umreti moram jaz nocoj.
Samo nocoj, nocoj me ljubi,
poljubi me enkrat samo,
da na gorečih tvojih ustnih
nebesa meni se prično …“
– In iz dvorane zazveni spet
razkošen valček, šum in smeh, –
in v plesu ji drhtijo udje,
ljubezen ji gori v očeh.